Opravili smo intervju z Luko Časarjem, legendo slovenskega floorballa. Luka je začel svojo floorball pot pri FBC Borovnici, nato jo nadaljeval na Češkem kjer je zastopal AC Sparta Praha, se vrnil v Slovenijo in zaigral tudi za Polansko Bando.
Jaka : Živijo Luka. Za ogrevanje preveriva kako dobro se spomniš svoje reprezentančne kariere. Kolikokrat misliš, da si zaigral za slovensko floorball reprezentanco? Koliko pa si dosegel podaj in golov? Misliš, da imaš največ nastopov za reprezentanco?
Luka : Ufff … Mislim, da imam največ nastopov, že kar nekaj časa sem v reprezentanci. Še ko so bila svetovna prvenstva na dve diviziji A in B. Tako ocenil bi da imam ene 37, ajde 40 nastopov, res nimam občutka. Tam okoli 40. O pikah, golih in podajah pa sploh nimam pojma.
Jaka : No v vednost v svoji karieri si zabeležil 57 nastopov za člansko reprezentanco in 8 za mladinsko, dosegel si 57 golov in 47 podaj. Ni slabo.
Jaka : Začniva na začetku. Kako si izvedel za floorball in kaj te je pri tem športu tako pritegnilo?
Luka : Ko sem bil mlajši sem treniral kar nekaj različnih športov, ko sem začel s floorballom, sem že treniral nogomet in atletiko, to je bilo proti koncu osnovne šole 7., 8. razred. Na sploh v Borovnici ni bilo ne vem koliko izbire glede športov. Potem po koncu osnovne šole sta nogomet in atletika v Borovnici zamrla, tako da sem ostal samo s floorballom. Moje prve prave floorballa tekme so bile šele pri u19, prej smo igrali samo kake prijateljske tekme.
No ravno takrat, po koncu moje osnovne šole, ko sem resno začenjal igrati s člani, pa je pri Borovnici prihajalo do menjave generacije, zagreti so ostali zraven, mi mulci smo začenjal in se je res dobro treniralo. Če mene vprašaš idealen začetek floorballa. Druščina je bila res dobra.
Jaka : Potem si pa prestopil na Češko v AC Sparta Praha. Kako je sploh prišlo do prestopa? Od kje ponudba? Je bila odločitev za odhod težka?
Luka : Veš kako je bilo. 2006 smo bili na Švedskem in je predsednik Sparte preko Johnija (Janeza Jugovica) stopil v kontakt z mano. Vendar sem to zadevo kar hitro zavrnil, takrat sem bil še v srednji šoli. Po koncu srednje okoli 2009 so mi isti Čehi, ponovno dali ponudbo, da bi igral za Hladno. Pa sem spet zavrnil, bal sem se malo angleščine, tujega jezika, iti v tujino in pa igranja na visokem nivoju. No potem pa še eno leto kasneje je odšla sestra študirat v tujino. In sem se opogumil in tokrat jaz stopil v kontakt z njimi. Tisto leto je Sparta pomladila ekipo in so me, ko sem odšel z Borovnico na Češko na Čeh open, malo pred turnirjem povabili na prijateljsko tekmo, da vidijo če sem sploh za kaj. Tam sem pa dal par golov, tako da so me hoteli že za Čeh open vzeti v svojo ekipo, kar sem zavrnil, da sem lahko turnir odigral še z Borovnico. Ironično je Sparta tisto leto osvojila Čeh open.
Jaka : Kaj pa prilagajanje na češki floorball? Kaj je bila zate največja sprememba?
Luka : Da sem pri 20ih letih ali 21ih, ko sem odšel gor prvič imel floorball trenerja. Pred tem smo v Borovnici vse delali sami, sestavljali treninge, taktike za tekme… Tako, da je bilo imeti trenerja zame bila novost. Kondicijsko sem bil vedno v dobri pripravljenosti, tu nisem imel težav. Ne spomnim se, če sem bil smešen na igrišču, očitno ne toliko, če so me vzeli. Ja preskok je bil velik predvsem intenzivnost na treningih. Vendar sem vseeno imel že kar nekaj tekem za sabo takrat, tudi na reprezentančnem nivoju.
Jaka: Kaj je bil tvoj naj uspešnješi trenutek klubske kariere? Kaj ti je ostalo v spominu?
Luka : Težka. Verjetno začetek moje kariere z Borovnico, v bistvu vse kar smo naredili z Borovnico. Mi mulci smo začenjali iz nule in smo res naredili, mogoče govorim malo pristransko, eno najboljših ekip slovenskega floorballa. Imeli smo ene sedem fantov, ki bi na češkem lahko komot igrali. Prvi drugi naslov z Borovnico sta bila res super. Potem pa tudi češka napredek iz prve lige v ekstra, kar se ni pričakovalo. Samo to so bile vse sezone po moje poškodbi.
Jaka : Saj res poškodba. Sem pozabil. To si imel poškodbo kolena, strgane križne vezi?
Luka : Ja, pretrgane križne vezi in meniskuse. To me je kar precej oslabilo v moji floorball igri, saj sem bil vedno igralec za veliko teč. To je bilo na eni izmed tekem za Sparto. Pojdi pogledat na moj Instagram, je prav posnetek tam. Nič posebnega, pač en dvoboj za žogo, obraba materiala… No podobno kot v Borovnici smo tudi v Sparti začenjali od spodaj iz prve lige in se prebijali naprej, da se fantje sedaj redno borijo za visoka mesta v Ekstra ligi. Sem kar na vse ponosen.
Jaka : Kaj pa repreznetanca? Kaj se ti je tu najbolj vtisnilo v spomin?
Luka : Do 2008, nisem 100%, se je svetovno prvenstvo igralo na dve diviziji A in B. Mi smo seveda bili v B. No čisto tako, da si boš predstavljal kaj je Slovenija že pomenila v svetovnem floorballu. 2006 smo bili eni izmed glavnih kandidatov za napredek v A divizijo, iz B divizije je takrat napredovala samo ena ekipa v A. Prebili smo se do polfinala, a na koncu smo turnir zaključili četrti. V polfinalu smo se pomerili z Madžari in je naš najboljši igralec, Benjamin Črnel, ki je igral v švicarski ligi, prejel rdeči karton. On je bil zame takrat kot, da bi danes rekel Kim Nillson. Vem da imam v glavi, da si mu dal žogo in je bilo to kot v banki. Je pa imel zelo čudno zakrivljeno lopatko, več kot dovoljenih 3 cm, zaradi česar je bil potem izključen. To mi je kar ostalo v spominu kot ena črna pika. Saj smo bili takrat res na dobri poti za napredovanje v višjo divizijo.
Jaka : No ker si bil tako dolgo v reprezentanci. Misliš, da se je pokazal kak napredek? Kdaj je bila reprezentanca najmočnejša?
Luka : Pišuka. Dobro vprašanje. Jaz sem zrastel s temi starejšimi fanti in imam o njih res lepo mnenje, ampak vseeno mislim, da je floorball šel naprej. Če bi sedaj moral sestaviti reprezentanco iz vseh generacij, bi iz vsake generacije pobral nekaj ljudi. Vedno smo imeli problem zaradi amaterskega statusa floorballa, da je kak izmed boljših igralcev zaradi osebnih obveznosti ni mogel udeležiti tekmovanj. No sigurno je floorball predvsem taktično pri nas močno napredoval, ampak so bili fantje po mojem mnenju včasih bolj športniki, kar je vseeno velika prednost. Ah, nič ti nisem odgovoril.
Jaka : Vredu, tak politični odgovor. Kaj pa slovenski floorball? Kako naprej?
Luka : Potencial v Sloveniji sigurno je. Vendar je liga premajhna, premalo je igralcev. Mogoče je včasih floorball imel celo več potenciala. Jaz osebno občudujem Slovake in njihovo delo v floorballu. Lahko bi se zgledovali po njih. Oni so v določenem trenutku ukinili reprezentanco. In so se vrnili nazaj na osnovne šole, da so povečali nabor igralcev. Ena naših največjih prednosti je naša majhnost. V eni uri največ lahko vsak reprezentant pride na trening, ne rabimo ne vem kakega planiranja, da se zberemo skupaj. Naš problem je finančen. Igramo več ali manj samo z Avstrijci in Italijani, pa kdaj z Madžari, s katerimi se predobro poznamo. Rabili bi prijateljske tekme z boljšimi ekipami, da bi fantje dobili dodatni zagon.
Jaka : No za konec pustiva malo floorball in mi povej še kaj o sebi. Kaj še počneš poleg floorballa?
Luka : Če pogledava v zgodovino. Sem jaz počel v športu skoraj vse. Jaz nimam dobrega občutka kdaj se zmatram in mi je gibanje zelo lepa stvar. Vedno sem veliko tekel, tudi kake ekstremne zadeve ultramaratoni in podobno. Ampak nikoli pa nisem hodil v fitnes. Sedaj pa hodim veliko v hribe. Ja, lahko ti povem vse kaj sem delal, sam se sedaj bolj spomnim kaj vse bi še rad počel.
Jaka : No, hvala Luka za tvoj čas. Po moje imam zadosti materiala. Pretipkam in ti pošljem v cenzuro.
Luka : Ni problema. Veš kaj se mi je pojavila še ena ideja. Ker smo zdaj v takem sodobnem času, bi lahko posnela raje podcast. Bi ljudje raje poslušali kot brali, vsaj po moje. Na češkem so sedaj ene trije podcasti o floorballu. Češki floorball, pa Floorball Cz neka spletna stran, pa en moj bivši soigralec, ki je sploh dober, ima posebej z igralci in igralkami. Tko da poslušaš mal med vožnjo.
Jaka : Evo si mogoče našel nekaj zase za nadaljevanje floorball poti. No še enkrat hvala Luka se vidimo.
foto: Acema Sparta Praha / FZS / Matic Ritonja
